Se še spomnite moje obljube, da vam za ta teden pripravim primer, ki vam bo v pomoč, kako lahko na super enostaven način vplivate na svoje vedenje in s tem na boljše počutje.
Morda ste že bili tam, morda šele boste, morda pa ste tam ravno ta trenutek. Zamislite si … Ste starš. Mudi se vam v službo, vaš otrok pa je počasen in se ne želi obleči za v vrtec ali šolo. Ker je za vas točnost vrlina in vas po tem poznajo tudi sodelavci in prijatelji, je vaš cilj, da ne zamudite na delo. Obenem je sličica v vaši glavi tudi, da ste povezovalen starš, morda je tam celo spomin vaših otroških juter, ko ste lahko v miru odšli od doma (ali pa obratno, kako naporno je bilo za vas, ko so vas starši vsak dan na silo odvlekli iz tople postelje) in zato želite omogočiti otroku podobno pozitivno izkušnjo (ali pa ga obvarovati pred negativno). V vas se nehote v tistem hipu bijeta dve prepričanji. Ker ne morete obeh uresničiti, začnete doživljati frustracijo. Dovolj je, da samo spremenite barvo glasu, ko prigovarjate otroku, naj pohiti in že se bo ta odzval z dodatno trmo, jokom in nesodelovanjem. Če se vi nato odzovete z jezo in nestrpnostjo, je to zagotovo zato, ker se vam je porodila ena od naslednjih misli: »Poglej, kaj mi dela! Nagaja mi! Ne spoštuje me! Morda sem pa slab starš, ker ne znam motivirati otroka brez povzdignjenega glasu?! Zaradi mulca že ne bom zamudil v službo! Šef me lahko nadomesti že jutri! Mah, vedno sem za vse sam/a!«
Če vam vaše trenutno počutje ni všeč, si zastavite vprašanje: »Kaj lahko od sedaj naprej naredim drugače?«
Zagotovo na to, kakšna misel se vam pripodi v glavo, nimate vpliva. Imate pa izbiro in vpliv na to, da tej misli verjamete ali pa ne. Zapomnite si, misel sama nima učinka, dokler ji mi ne pripišemo pomena. Pomembno je, da si dobro zapomnite naslednja vprašanja in se naučite samoizpraševanja: »Ali je to, kar ta hip mislim, res? Ali res meni nagaja? Ali sem res vedno za vse sam/a? Lahko s 100 % gotovostjo trdim, da me ne spoštuje? Daj no, je res možno, da bom izgubil/a službo, če ne bom točen/na?« Poiščite tudi dokaz zase, da niste slab starš.
Zakaj je pomembno, da si postavite ta vprašanja?
Zato, ker sedaj že veste, da imate neposreden vpliv samo nase. Vi ste tisti, ki doživljate frustracijo, zato morate zase najti način, da se pomirite. Drugačne misli vas bodo pripeljale do drugačnih občutkov in drugačni občutki do drugačnega načina delovanja. Ko boste delovali s stanja miru, bo vaša kreativnost dobila krila in verjetnost, da boste skozi igro ali z mirnim pogovorom dosegli, da vam bo otrok sledil, je zagotovljena.
Če se skupaj vrneva nazaj na začetek prve objave, vi pa se poglobite v vaše odgovore na obe vprašanji, bi se sedaj lahko strinjali z menoj, da so vaše zaznave uspešnosti in dobrega počutja odvisne od pričakovanj in filmov, ki jih ustvarjajo vaše misli?