Zgodba, ki mi je spremenila pogled na svet.
To je zgodba o svetlolasi deklici Neli. Njenih prvih sedem let je bilo, kot se za pravljico spodobi, čarobnih. Brezskrbno se je lovila z metulji, čofotala po blatnih lužah, raziskovala svet okoli sebe, se družila s prijatelji, včasih tudi trmasto vztrajala pri svojem, zvečer pa je s sanjami o gradovih mirno zaspala v maminem objemu. Čez noč se je vse spremenilo! Kot bi ji zlobna čarovnica izpulila puhastega medvedka iz naročja, je ostala brez najljubše osebe v življenju – njene zlate mami. Namesto lovljenja pisanih metuljev je prišlo spoznanje, kaj zares pomenijo hrepenenje, minljivost in večnost.
In kje sem jaz v tej zgodbi? Jaz sem Nelina učiteljica v drugem razredu. Ne želim biti reševalka, ker nimam čudežnih moči in vem, da ji mamice ne bom pričarala nazaj. Imam pa, tako kot vsi učitelji in odrasli, ki delamo z otroki, zavedanje, da razumevanje sedanjosti močno vpliva na odločitve v naši prihodnosti. Neli tako podarim kratke dnevne občutke veselja, sreče, navdušenja, igrivosti … Poleg sočutja in odprtega prostora za pogovor, ki sta na prvem mestu, ji omogočim, da pri pouku čim večkrat doživi konkretne pozitivne izkušnje, kjer je uspešna, zadovoljna, motivirana in kjer s svojimi dejanji podpre samo sebe v prepričanju: »Verjamem vase. Vem, da zmorem!«
To je njena samopresoja po zapisu pravljice.
Ob njeni zgodbi sem se naučila dvoje: da je kvaliteta našega življenja odvisna od kvalitete naših občutkov in da na vse probleme vedno pogledam »z višine, z oddaljenostjo«. Tako bolje vidim širšo sliko! Nelina v resnici govori o pogumni, neustrašni deklici, ki svojo mamico nosi v srcu in zato še vedno verjame v sanje. (Ker v resnici verjame vase.)